Čebelar v četrti generaciji

Čebelarstva si nisem izbral kot poklic — vanj sem preprosto zrasel. Pri nas doma so čebele zmeraj bile del dneva: oče, pred njim stari oče in praded. Kot otrok sem nosil satnike, kasneje pomagal pri vzreji matic, in nekje vmes se je zgodilo tisto, kar se zgodi marsikateremu čebelarju. Z leti ti čebele prirastejo k srcu in nekega dne ugotoviš, da to ni več le konjiček.

Moj oče je bil znan daleč naokoli — čebele in matice je izvažal po vsej nekdanji Jugoslaviji. To ime nosim z velikim spoštovanjem in ga skušam ohranjati tako, kot so ga gradili pred mano: z delom, potrpežljivostjo in poštenostjo.

Danes skrbim za 250 do 300 čebeljih družin na šestih lokacijah. Stalni čebelnjak je v Dragi, ostale panje pa sezonsko selimo po Sloveniji, za pašo. Sem predsednik Čebelarskega društva Karavanke Begunje, vodim tečaje za čebelarje in rad obiščem šole — ker se spoštovanje do čebel začne že v otroštvu.

— Erik